Podnebne spremembe - zanimivosti

Kako zaustaviti taljenje ledenikov?

Pokrivanje ledenikov

Zaradi globalnega segrevanja ozračja so se začeli počasi taliti tudi ledeniki. Le–ti predstavljajo največjo svetovno zalogo sladke vode. Predvidevajo, da bodo Alpe do leta 2050 zgubile tri četrtine ledenikov, ostalo pa do konca stoletja. Tako se je razvila ideja o pokrivanju ledenikov z belim sintetičnim materialom, ki odbija svetlobo in hkrati preprečuje njihovo taljenje. Vrhnja plast te odeje je poliester, ki skrbi za odboj UV žarkov. Spodnja plast pa je iz polipropilena, polimera, ki blokira segrevanje. Zamisel so v manjšem obsegu že realizirali na ledeniku Gurschen v Švicarskih Alpah.

Nižanje koncentracije toplogrednih plinov v ozračju

Odstranjevanje ogljikovega dioksida iz ozračja

Glavni cilj ene od smeri geoinženiringa je, kako zmanjšati vsebnost ogljikovega dioksida (CO2) v zraku. Ta ukrep preprečevanja podnebnih sprememb bi bil najbolj učinkovit, če bi hkrati zmanjševali delež prejetega sončnega sevanja. Ideje pa niso povezane le z odstranjevanjem CO2 iz zraka, temveč tudi z njegovo nadaljnjo uporabo in skladiščenjem ter preprečevanjem njegove vrnitve v ozračje.

Z različnimi metodami (z dodajanjem železa in drugih hranilnih snovi v ocean ali mešanjem oceanske vode) bi lahko poskušali povečati količino planktona, s čimer bi se zaradi porasti fotosinteze povečala poraba CO2. Prav tako bi lahko z dodajanjem karbonatov povečali bazičnost oceanov in absorpcijo CO2. Ob uporabi fosilnih goriv bi lahko zajemali CO2 in ga shranjevali v globokem morju, na morskem dnu, v naftnih žepih ali v trdni podlagi. Pripomogle pa bi tudi preprostejše metode, kot je zasajanje gozdov in obnavljanje močvirij.

Beljenje oblakov

Še ena izmed idej, kako povečati odboj sončnih žarkov

Razvila se je ideja, da bi z beljenjem oblakov povečali odboj sončne svetlobe. Z dodajanjem morske vode oblakom se poveča število kondenzacijskih jeder in oblaki so posledično bolj beli. S tem se poveča odboj sončne svetlobe nazaj v vesolje in zmanjša segrevanje ozračja. Problem je, da lahko vpliva na morske tokove in na vremenske pojave na posameznih območjih ter na življenje ptic in rastlin. Pozitivna lastnost projekta pa je, da ga je mogoče prekiniti zelo hitro in da razpršene slane delce dež izpere že v nekaj dneh.

Kako zmanjšati prejeto sončno energijo?

Bi to lahko bila rešitev za globalno segrevanje?

Osnovna zamisel je povečati nazaj v vesolje odbiti delež sončnega sevanja. Tako bi zmanjšali količino energije, ki jo Zemlja sprejme in ustavili nadaljnje segrevanje ozračja. Razvili so mnoge predloge za zmanjšanje prejetega deleža sončnega sevanja. Nekateri predvidevajo dodajanje snovi, kot so žvepleni plini (H2S, SO2) in prašni delci v stratosfero (višje plasti ozračja). To bi povečalo vsebnost aerosolov in odboj sončnega sevanja. Druga možnost bi bila izstrelitev zrcal, leč ali več bilijonov majhnih krožničkov visoko v ozračje, s čimer bi odbili ali razpršili del sončnega sevanja. K večjemu odboju sevanja bi pripomogle tudi bele strehe in zidovi stavb ter večje s snegom prekrite površine.

Kaj je geoinženiring?

Nam lahko pomaga ublažiti podnebne spremembe?

Geoinženiring (geoengineering) je proces namernega spreminjanja in prilagajanja zemeljskega podnebja z namenom blaženja podnebnih sprememb. Osnovna zamisel izvira iz planetarnega inženiringa (Planetary engineering), ki je teoretična metoda prilagajanja tujih planetov za namen poselitve, le da gre v tem primeru za domači planet – Zemljo.

Zaradi različnih mnenj, kako se zoperstaviti podnebnim spremembam, so se znotraj geoinženiringa razvile tri glavne znanstvene smeri, ki se osredotočajo na: omejevanje sončnega sevanja, odstranjevanje ogljikovega dioksida iz ozračja in spreminjanje ter prilagajanje vremena na lokalni ravni.

Prve ideje so bile predstavljene že v 70. letih prejšnjega stoletja, kot znanost pa se je geoinženiring uveljavil šele v zadnjem desetletju. Razcvet je doživel po podnebni konferenci v Kopenhagnu decembra 2009. Do danes je bilo predstavljenih že nešteto bolj ali manj mogočih zamisli s skupnim dolgoročnim ciljem: preprečiti nadaljnje globalno segrevanje in omiliti njegove posledice. Slabe strani nove znanosti so večinoma povezane z neprepričljivimi, nenavadnimi in dragimi idejami, ki imajo lahko nepredvidljive stranske učinke.

Prilagajanje in spreminjanje vremena

Dež ali sonce po naročilu?

Prilagajanje vremena je postopek, s katerim z različnimi načini prilagodimo vremensko dogajanje. Najbolj znano je t. i. sejanje oblakov z namenom sprožanja padavin. Spreminjanje vremena je najstarejša smer geoinženiringa in tudi edina, ki jo že uporabljajo. Predvsem večje države, kot so npr. Kitajska, ZDA in Rusija, so že javno uporabile različne metode spreminjanja vremena. Te spremembe so potekale v lokalnem merilu; večinoma so bile omejene na preprečevanje padavin.

Danes se raziskave pretežno usmerjajo v preprečevanje nastajanja neviht, hurikanov in tornadov. Spreminjanje vremena zaenkrat še zdaleč ni tako razvito, da bi lahko nadzorovali globalno vreme in podnebje. Možnost uporabe je za zdaj izključno lokalna. Prinaša tudi cel kup slabosti oz. nepredvidljive posledice vmešavanja v vremensko dogajanje. Povzročitev padavin nad enim območjem odvzame padavine drugemu. Pogosti so tudi pomisleki zaradi možne vojaške zlorabe. Edini znan primer je operacija Popey med vojno v Vietnamu, v kateri so ZDA umetno podaljšale monsun nad severnim Vietnamom in nasprotniku tako otežile transport in pripravo za nadaljnje operacije.

Suša v Sloveniji

V zadnjih letih je suša pogostejša

Suša, zlasti kmetijska, je v Sloveniji znan in dobro opisan pojav. V preteklih stoletjih in desetletjih so občasno nastopila leta, ko je v občutljivih fazah rasti kmetijskih pridelkov zaradi majhne količine padavin ter povečanih izgub zaradi izhlapevanja iz tal in rastlin prišlo do zmanjšanja pridelka, včasih pridelka sploh ni bilo. Vendar pa je podnebje v Sloveniji za kmetovanje dovolj ugodno, da se v preteklosti ni vzpostavila praksa obsežnejšega namakanja kmetijskih površin.

Kmetijska suša je v Sloveniji torej del naravne spremenljivosti podnebja, njeno jakost pa lahko ocenimo z razliko med akumulacijo padavin in izgubo vode zaradi izhlapevanja in dihanja rastlin (evaporanspiracije) v vegetacijskem obdobju. Ta pokazatelj je še jasnejši, če pri oceni izgub privzamemo, da so tla in rastline dobro preskrbljene z vodo (potencialna evapotranspiracija). Kljub temu, da pojav suše ni novost, pa se pri pregledu podatkov ne moremo izogniti ugotovitvi, da se je v zadnjem času pogostost sušnih let povečala. Novost je zlasti v tem, da si sledijo zaporedna leta s hudo sušo v vegetacijskem obdobju. To velja tudi za zadnje obdobje; kljub temu, da si bomo leto 2008 zapomnili predvsem po hudih poletnih neurjih, pa je spomin na vroča in sušna zgodnja poletja 2006 in 2007 še vedno živ.